“Pomagajte mi, rada bi delala. Rada bi bila zaposlena. Kot sem bila pred letom in več. Ne veste, kako si želim nazaj na delo, ki sem ga opravljala več kot dvajset let,” so bile besede mamice samohranilke, ki sva jo obiskali na predlog Centra za socialno delo. Stala je na poti do njihovega doma in kot bi naju poznala, je pomahala, da sva na pravem naslovu. Ko smo se pozdravili, je s solzami v očeh nadaljevala svojo pripoved.

Takoj ko je zaključila poklicno šolanje, se je zaposlila, kajti prejela je ponudbo za delo, ki ga je opravljala z vso ljubeznijo polni dve desetletji in še nekaj let čez. Niti dneva bolniške odsotnosti ni imela. Na delu je umanjkala zgolj za dve porodniški, pa še takrat je z otrokoma obiskala svoje ljubljene ostarele varovance. Večkrat jim je nosila svoje pecivo, imela jih je rada, kot bi bili njeni svojci in oni so imeli radi njo. Kajti bila je vredna vsega zaupanja za skrb in ljubezen, ki jo je delila mednje. Čeprav je z majhnima otrokoma ostala sama, pogosto ni izkoristila niti vsega dopusta, ker je tako zelo rada delala. Povedala je, da je bilo njeno delo – njen drugi dom. Hkrati pa ji je zaslužek nudil skromno, pa vendarle varno preživetje dveh otrok in sebe. Ni ji bilo lahko, ko jo je zapustil mož, ki je po drugem očetovstvu ugotovil, da ne zmore družinskega življenja. Sploh pa se ni znašel v vlogi očeta. Prijazno ji je razložil, da bo za otroka plačeval preživnino, ki mu bo določena, za vzgojo pa se ne čuti kompetenten, zato naj nanj raje pozabijo. 

Anita OgulinFOTO: Simon Pintar

Za mlado mamico je bilo spoznanje, da izgublja ljubljenega moža in očeta svojih otrok, popoln šok. Več let je hrepenela po njegovi vrnitvi – hrepenela tako zelo, da tudi, ko ni plačeval preživnine za otroka, je ni terjala. Četudi je večkrat tako zelo obračala vsak cent, da je sestavila mesec z mesecem. Po nekaj letih pa je vendarle uvidela, da njeni upi in želje, da se očka otrok vrne, ne bodo uresničeni. Še bolj se je predala otrokoma in svojemu delu. Ves prosti čas pa usmerila v vrtnarjenje in pomoč bolnima staršema. 

Lansko poletje pa je bilo kar za nekaj njej dragih ostarelih, za katere je skrbela, usodno. Covida niso preživeli, s koronavirusom pa se je okužila tudi sama, tik pred napovedanim cepljenjem. Obolelost se je razvila do neslutenih razsežnosti. In preživela je zgolj ob izjemnih prizadevanjih zdravniškega osebja. Posledice pa je poskušala odpravljati v dolgi in po njeni oceni predolgi bolniški odsotnosti z dela. Povedala je, da se je počutila že povsem zdrava in je želela nazaj na delo. Lečeči zdravnik pa ji tega ni dovolil, saj so izvidi izdajali ranljivost njenega zdravstvenega stanja. Bolniško nadomestilo je bilo iz meseca v mesec manjše in ji sploh ni omogočalo poravnave najosnovnejših življenjskih stroškov. Položnice so ostajale neporavnane, za njimi pa so prihajali opomini in izvršbe. Otrok, oba sta srednješolca, ni zmogla opremiti s potrebnimi učbeniki in šolskimi potrebščinami za novo šolsko leto. Tako mamica kot otroka so se znašli tudi pred dilemo ustreznih oblačil. Mamica se je zredila, otroka pa sta jih prerastla. In kot bi se usoda poigrala z njimi, sta oba ostala tudi brez računalnika. 

Seveda smo družino vključili v Verigo dobrih ljudi. Olajšali ji bomo nastalo eksistenčno stisko in jo oskrbeli z vsem potrebnim. Redko doživimo tako navdušenje in hvaležnost, kot sta jo izražala otroka, ko smo jim pripeljali pakete hrane in čistil ter higienskih pripomočkov. Problem pa ostaja zaposlitev mamice. Sama se počuti dovolj močno, da bi znova delala. Čeprav so ji že v bolniškem staležu delodajalci prekinili delovno razmerje. Tako zelo hrepeni po tem, da bi se vrnila v svojo delovno sredino, kjer je bila prizadevna, pridna in se je počutila zares dobro. Želi preživeti brez pomoči. Želi zaslužiti – kot je pred boleznijo. Nezmožnost dela in preživetja pa jo duševno izčrpava že do te mere, da potrebuje pomoč zdravil. 

Anita Ogulin je dolgoletna prostovoljka, človekoljubka, humanitarka in borka, ki živi za zgodbe, ki jih piše življenje. Je čutna, a hkrati energična ženska, ki črpa moč iz svoje družine in narave, je mati dveh otrok in babica dvema vnukoma. Ni ji vseeno, v kakšni družbi živimo, in za to, da bi se svet spreminjal na bolje, se vsak dan goreče trudi. Utrinke svojih dni zapisuje v dnevnik za našo spletno stran.

V podobni stiski se je znašel tudi očka štiričlanske družine, kjer je mamica zbolela za neozdravljivo boleznijo, podjetje očeta pa je v času korone propadlo. Ostal je brez dela in brez vseh prihodkov. Takoj, ko so bili dani pogoji za del,o je našel novo zaposlitev. Toda, ko je moral opraviti zdravniški pregled, so ugotovili, da očka za delo, ki ga je imel na voljo, zdravstveno ni sposoben. Večkrat je poskušal – in prav vsakič se je zgodilo enako. Nikakor ni zmogel pridobiti zdravniškega potrdila, da najdeno delo lahko opravlja brez ovir. Da bi nahranil svoja dva otroka, je pomagal kmetom. 

Tudi mamica, s tremi majhnimi otroki, ki je ostala sama, brez vsake socialne mreže, zaman išče zaposlitev. Živijo v najemnem stanovanju v naravi. Daleč stran od urbanega središča, kjer bi lahko našla delo in zaslužek. In daleč proč od prvega vrtca ali šole za otroke. Kraj pa tudi nima dobre avtobusne povezave. Ne glede na izobrazbo je pripravljena poprijeti prav za vse, saj potrebuje zaposlitev. Zdrava je, voljna vsakršnega dela. Sama pravi, da je vsako delo častno. Vse je res, toda okoliščine ji ne dopuščajo zaposlitve, za katero se tako trudi. Ni popoldanskega varstva, nima osebnega vozila – do prvega avtobusa pa ima skoraj uro peš hoje. Ima pa nepredstavljivo željo in je zares voljna delati. Že sam pogled na urejenost stanovanja in okolice bivališča, pa skrb za otroke, priča o izjemno prizadevni in urejeni mami. 

Ob zgodbah, ki smo jim dnevno priča, težko sprejmemo družbeno kritiko, da ogromno število nezaposlenih noče delati. Seveda so tu izjeme, ki bodo v družbi vedno prisotne. Vseeno pa lahko trdim, da bi naši uporabniki, ki jim vsaj osnovno preživetje onemogočajo opisane težave, z veseljem sprejeli vsako delo. Zato si zares želimo, da bi politiki zaposlovanja prilagodili tudi pogoje, ki bi ljudem omogočali zaposlitev. Kajti ljudem, ki od družbe in države prejemajo podporo in konkretno pomoč, bi s tem omogočili tudi vračanje. Naše izkušnje izražajo, da resnično cenijo pravice in vse, kar jim je dano, hkrati pa se zavedajo svojih državljanskih in družbenih dolžnosti. 

Spoznanje, da izgublja moža in očeta svojih otrok, je bil popoln šok
Source:
Source 1

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here