Zdaj je že dobro znano, da se pod starim Kranjem skriva 1300 metrov podzemnih rovov, ki so jih zgradili med 2. svetovno vojno in so prvotno služili kot mestno zaklonišče. Le malokdo pa ve, da se le streljaj od tam nahaja naravna jama Tular, v kateri deluje jamski laboratorij s človeškimi ribicami. Ta je namenjen preučevanju teh živali in ni odprt za javnost. A že spomladi prihodnje leto bodo ribice zaplavale tudi v kranjskih rovih.

Jamo Tular je v konglomeratu reke Save pod Stražiščem izdolbel droben potoček. Omenjal jo je že Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske, med drugo svetovno vojno leta 1944 pa je bila jama delno uničena in prezidana v protiletalsko zaklonišče za bližnjo tovarno. Po vojni, leta 1960, je jamski biolog Marko Aljančič v zapuščenem zaklonišču uredil jamski laboratorij in v njem naselil kolonijo človeške ribice.

“Moj oče je bil že kot dijak navdušen naravoslovec, pri 13 letih je na kranjski gimnaziji ustanovil prirodoslovni krožek, ki deluje še danes. S sošolci so hodili na ekskurzije in nabirali so rastline ter živali, ki so jih nato gojili v šoli. Iz jam na Gorenjskem so prinašali tudi jamske živali, a te so na žalost zaradi neustreznih življenjskih razmer kmalu propadle. Jamske živali bi bilo najlažje raziskovati v jamah. Ker so te težko dostopne, je jamski laboratorij v polnaravnih razmerah nekakšno eksperimentalno okno v to, kaj se  najverjetneje dogaja v podzemlju,” pojasnjuje biolog Gregor Aljančič, ki je po očetu podedoval ljubezen do raziskovanja jam. 

“Tisto, kar je očeta najbolj zanimalo in kar je bilo v tistem času skoraj neznano, je bilo, kakšno je sploh življenje človeške ribice – kako se razmnožuje, kako se razvijajo njeni mladički, s čim se prehranjuje, kako med seboj komunicira, kakšen je njen odnos do drugih jamskih živali … Največ tega mu je razkrilo preprosto opazovanje njihovega vedenja.”

Gregor Aljančič je kot otrok spremljal očeta Marka in tako se je zanimanje za človeške ribice vzbudilo tudi pri njem. Ta fotografija je iz leta 1962.FOTO: osebni arhiv

Obstajata le dva jamska laboratorija na svetu

Njegov oče je s podporo Medicinske fakultete, kranjske občine in nekaterih podjetij uredil laboratorij, ki ga skupaj s svojo ženo, romunsko krasoslovko Magdaleno Naparus Aljančič, nadaljuje Gregor Aljančič. Za preučevanje človeške ribice uporabljajo povsem neinvaziven pristop – opazovanje. Infrardeča videokamera te živali snema 24 ur na dan in vsake toliko časa ujame kakšen pomemben trenutek, prelomen za raziskovalce, ki jim lahko pomaga pri varstvu človeške ribice v naravi. Gre za edini tovrstni laboratorij v Sloveniji, poleg podzemeljskega laboratorija v Moulisu v francoskih Pirenejih pa tudi edini kraj na svetu, kjer se človeške ribice redno razmnožujejo zunaj svojega naravnega habitata.

A če ima laboratorij v Franciji finančno podporo francoske akademije znanosti, čeprav človeška ribica tam sploh ne živi, je pri nas to drugače. Družina Aljančič že 45 let za laboratorij skrbi povsem prostovoljsko, kar ni lahko. “Tukaj gre za nek mit o človeški ribici. O njej radi govorimo, se hvalimo doma in po svetu, milijoni obiskovalcev jo občudujejo v čudoviti Postojnski jami, manj pa se zavedamo, da je predvsem ranljiva dvoživka, za katero pa tako država kot družba nismo pripravljeni vložiti niti centa – nazaj, od koder nam priteka pitna voda,” je kritičen.

Jamski laboratorij Tular že 45 let deluje v skrbi družine Aljančič. Na fotografiji sta Gregor in njegova žena Magdalena.FOTO: Gregor Aljančič

Jamski špageti in človeške ribice

Ko se z njim sprehodimo po obzidanem delu jame Tular, vidimo, da iz betona na stropu rastejo t. i. jamski špageti, na koncu vsakega je kapljica. So votli in zelo krhki. Ker voda različno kaplja, tudi različnih dolžin. Tular od leta 2013 predstavlja tudi edino zatočišče za človeške ribice, v partnerstvu z veterinarjem Zlatkom Golobom, ki v Sloveniji vodi mrežo zatočišč za poškodovane prostoživeče živali. Med poplavami namreč podzemna voda lahko ribice odnese iz jam in jih odloži na kraške travnike. Tam nekaj časa lezejo, nato jih pospravijo vodne ptice, ko voda odteče, pa se posušijo. Le redke se uspejo vrniti v varno podzemlje. Če imajo veliko srečo, jih najdejo in rešijo domačini, ki na pomoč pokličejo Aljančiča na dežurni telefon SOS Proteus.

“Čeprav je tega veliko več, k nam pride približno pet živali na leto. Ponavadi se po najdeno žival odpraviva z ženo, pred vrnitvijo v izvorno populacijo pa ostane tri mesece tukaj v karanteni. Veliko jih je poškodovanih – če ne drugega, imajo hujše sončne opekline, ker nimajo pigmenta, nekatere so čisto rdeče. Koža je tudi zanje zelo pomemben organ. Poškodbe hitro pripeljejo do okužbe, za zdravljenje človeške ribice pa ni specialista. Z mnogimi primeri se sploh prvič soočamo, tudi po svetu težko najdemo hiter nasvet ali pomoč. Po drugi strani pa imamo izjemno priložnost za spremljanje zdravja populacij v naravi,” pojasnjuje.

Človeška ribica živi samo na območju od Trsta na italijanski strani, v južni Sloveniji, Istri, zaledju dalmatinske obale na Hrvaškem in v manjšem delu BiH. Sledove njene DNK so našli celo v Črni gori, in sicer s posebno PCR-metodo, ki so jo v Jamskem laboratoriju Tular razvili za iskanje njene skrite podzemeljske razširjenosti, črnogorske ribice pa dejansko ni videl še nihče. “Z varstvom ogroženih ptic, na primer, se množično ukvarjajo pri nas in širom po svetu, številni znanstveniki ali predani ljubitelji prispevajo k izmenjavi znanja ali iskanju rešitev, medtem ko se z varstvom človeške ribice ukvarjajo le redki. Razlog za tako malo zanimanja je gotovo fizična nedostopnost podzemlja, za raziskovanje je potrebne veliko iznajdljivosti.”

100 let in več življenjske dobe

In kaj je o človeški ribici znanega do sedaj? V bazenih v jami Tular, ki so v teh 60 letih že postali njihov dom, trenutno živi 22 človeških ribic. Nekatere so se tam izlegle, druge so bile tja prinesene že leta 1963 in so bile že takrat, sodeč po velikosti, stare vsaj 20 let. Po njihovi dolžini namreč lahko približno ocenimo, koliko so stare. Pri skoraj 20 letih spolno dozorijo, njihova rast pa se tedaj upočasni. Večja kot je ribica, starejša torej je. Nekatere zrastejo tudi čez 35 centimetrov. 

Koliko časa živijo, pravzaprav ni znano. “Čakamo, da bomo videli. Brez pretiravanj – živijo lahko okoli 100 let, morda celo dlje. Podobno ugotavljajo tudi v francoskem laboratoriju. Lahko živijo tudi veliko dlje, ni izključeno. To je ena od njihovih velikih posebnosti. In to je za dvoživko in njen ustroj izjemno. Celo telo mora biti prilagojeno na to, da bo toliko časa delovalo, najbrž ima tudi ustrezne celične prilagoditve, ki zavirajo staranje. Tukaj lahko slutimo evolucijske rešitve, ki bi jih znanstveniki, če bi jih razvozlali, lahko uporabili v medicini,” pojasnjuje Aljančič. Človeške ribice imajo po njegovih besedah tudi veliko sposobnost regeneracije – ko se stepejo, se zgodi tudi, da ena drugi odtrga nogico. Na srečo ji v približno letu dni zraste nazaj.

V laboratoriju jih hranijo na dva ali tri tedne. “V bazene spustimo žive drobne rakce in približno tri tedne traja, da jih polovijo, potem pa je spet čas za novo hranjenje. Brez hrane lahko sicer preživijo zelo dolgo, tudi več kot 10 let. V jamah se namreč zgodi, da sezonsko zmanjka hrane, ko ni dovolj padavin in dotoka vode s površja.”

Leta 1998 so v laboratoriju prvič dokumentirali njeno razmnoževanje. “Samček in samica imata svatbeni ples – krožita. Samec gre spredaj, samica mu sledi. On jo z repkom pahlja in odloži paket spermijev na podlago. Ona to pospravi v poseben žepek v stoku, od koder se čez nekaj mesecev oplodijo jajčeca. Odloži jih od 20 do 70 in jih približno štiri mesece straži, da jih ne bi pojedle ostale živali. Jajčeca so namreč polna rumenjaka, v jami pa je vedno malo hrane. Od vseh mladičkov zrelost dosežejo le nekateri, dovolj, da gre rod naprej. Samičke jajčec ne odlagajo vsako sezono, saj za to nimajo dovolj energije. V povprečju komaj na vsakih sedem ali celo več let, vsaj kolikor vemo iz gojitve v Moulisu in Tularju ,” opisuje naš sogovornik.

Samička odloži od 20 do 70 jajčec in jih približno štiri mesece straži, da jih ne bi pojedle ostale živali. Takole je videti izleganje.FOTO: Gregor Aljančič

Črna človeška ribica živi na območju treh kvadratnih kilometrov

Leta 2002 so v jami Tular naredili tudi poseben bazen za črne človeške ribice, ki živijo samo v Sloveniji, in sicer na območju Bele krajine. “Ko so jih leta 1986 odkrili, je bila to velika senzacija. Da se taka velika žival skriva v podzemlju – v Sloveniji, ki je eno najbolj raziskanih kraških območji na svetu! Leta 2015 smo pregledali več kot 30 belokranjskih izvirov, da bi ugotovili njihovo dejansko razširjenost. PCR je okoljske sledove DNK razkril v kar 11 izvirih, ki pa ležijo na manj kot treh kvadratnih kilometrih. Črna človeška ribica torej živi samo tam in nikjer drugje na planetu! In če se na tem območju zgodi manjša ekološka nesreča, lahko v trenutku izumrejo,” opozarja Aljančič. O tej ogroženosti ozaveščajo v Informativnem centru za črno človeško ribico na Jelševniku pri Črnomlju, ki ga je družina Zupančič s partnerji odprla lansko leto.

Ljudje se namreč ne zavedajo, dodaja, da človeška ribica živi v podzemni vodi, v Sloveniji pa 99 odstotkov oskrbe s pitno vodo prihaja iz podzemne vode, morda polovica iz kraških jam. “Človeška ribica je postala turistična znamenitost, ki jo občudujemo skupaj s kapniki, ne zavedamo pa se, da si z njo delimo pitno vodo. Zavedati se moramo, da se vse nesnage, ki jih dnevno odlagamo na površju, izperejo skozi kraške razpoke in se neprečiščene zbirajo v podzemni vodi. Od tam pa nazaj k nam. Prav zato bi varstvo človeške ribice moralo postati tudi vprašanje javnega zdravja.”

Človeška ribica živi samo na območju Bele krajine.FOTO: Gregor Aljančič

Že spomladi prihodnje leto bo ribica zaplavala v kranjskih rovih

Zavedanje, da človeška ribica ni samo žival, ki jo občudujemo, ampak ji moramo pomagati, ker je zaradi onesnaževanja ogrožena, iz njenega življenjskega prostora pa črpamo pitno vodo, je živo sporočilo, ki ga bodo širili v novem informacijskem centru. Ta naj bi v kranjskih rovih zaživel že spomladi prihodnje leto, saj je Jamski laboratorij Tular z Mestno občino Kranj v teh dneh sklenil javno-zasebno partnerstvo. Občina bo v urejanje prostora, ki bo prispeval k vzgajanju in izobraževanju javnosti, vložila 140.000 evrov. “Zbrano vstopnino bomo v celoti vložili nazaj v raziskovanje človeške ribice in njeno varstvo, manjši del pa bo občina vlagala v naravoslovne znamenitosti Kranja in okolice. Razvijamo trajnostni model – človeška ribica, ki bo na ogled javnosti, bo pomagala zbrati sredstva za njeno ohranjanje v kraški naravi,” še pove Aljančič. 

Laboratorija seveda ne bodo selili, želijo pa si, da bi bile z dovoljenjem Ministrstva za okolje in prostor v novem informacijskem centru  javnosti na ogled ribice, rešene ob poplavah, s čimer ne bi obremenjevali narave. “Pozorni bomo na to, da bo prikazovanje živalim prijazno, s spremljanjem vpliva prikazovanja pa bomo pogoje postopno še izboljšali. Kljub temu, da smo prostovoljci brez javne finančne podpore, sodelujemo s kolegi doma in po svetu ter si prizadevamo, da bi lovili standarde znanstvenega raziskovanja. Naša največja želja je, da bi laboratorij dobil stalne sodelavce. Kranj bo s tem projektom dobil tudi nova delovna mesta na področju znanosti, predvsem pa nove obiskovalce … Želimo si, da bi se vsak obiskovalec zavedal, da z nakupom vstopnice, predvsem pa s svojim vsakodnevnim ravnanjem, lahko pomaga človeški ribici – in sebi,” zaključi

Kranjski rovi so bili pred 15 leti še zapuščeni in polni smeti, skoraj nihče ni vedel, kaj je v njih. Aljančič jih je skupaj z jamarji raziskal, zbrali so zgodovinske vire po arhivih ter jih s kranjsko CZ tudi očistili. To je vzbudilo zanimanje občine in Zavoda za turizem in kulturo Kranj, da so rove uredili in odprli javnosti, del ogromnega podzemeljskega objekta pa je ostal prazen – zdaj ga bo oživila živa zgodba o človeški ribici.

‘Vsak obiskovalec bo z nakupom vstopnice pomagal človeški ribici in sebi’
Source:
Source 1

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here