Prvi avgustovski četrtek je bil dan, ki je bil brez dvoma posvečen košarkarjem, in to po vsej Sloveniji. Naši televizijski kolegi so skupaj z navijači stiskali pesti v prestolnici, mi pa smo obiskali Novo mesto, kjer je vsaj del svoje kariere preživelo tudi nekaj fantov, ki so na daljnem Japonskem za Slovenijo na parketu pustili svoje srce – Zoran Dragić, Edo Murić in Žiga Dimec.

“V Novo mesto sem prišel zato, da imam občutek, da sem v dvorani. Če že nisem v Tokiu, pa imam vsaj občutek, da sem tam,” nam je v Trdinovi dvorani kulturnega centra pojasnjeval verjetno najbolj znani slovenski navijač Aleksander Javornik. Tamkajšnji zavod za šport, turizem, kulturo in mladino je namreč navijače vabil s projekcijo neposrednega prenosa polfinalnega obračuna s Francijo na veliko platno. In to res veliko, saj je merilo kar 14 krat 6 metrov.

“S sodelavci smo rekli, da naredimo nekaj za vse košarkarske navdušence. Imamo dvorano, imamo tehnologijo, smo v središču mesta in rekli smo zakaj pa ne. Prvič v zgodovini smo poskusili nekaj takega. Tukaj se sicer odvijajo gledališke predstave in koncerti. Upamo, da se bo zdaj ‘prijel’ tudi šport. To je res eno najboljših prizorišč v Sloveniji, saj omogoča kakovostno spremljanje tekem,” nam v imenu organizatorjev pojasnjuje Matjaž Kuzma in kaže na steno –res se zdi, da je uspešna naveza Luke Dončića in Mika “Mihe” Tobeyja v tistem hipu na dosegu njegove roke. Za predvajanje so dobili tudi dovoljenje olimpijskega komiteja, za vse obiskovalce, ki bi to potrebovali za izpolnjevanje zahtevanega pogoja PCT, pa so pred vhodom omogočili tudi hitro testiranje.

350 (nezasedenih) sedežev

V dvorano je žal prišla le peščica ljudi, saj prizorišče še ni uveljavljeno kot zbirališče za športne dogodke. “Kot rečeno, je danes to prvič, veliko ljudi je na dopustu. Zunaj je tudi slabo vreme, zato so mnogi raje ostali doma ali v pisarnah. Če bi bila dvorana polna, ki nas bilo 350,” pojasnjuje Kuzma.

“Nič hudega, če ni tistega klasičnega navijaškega vzdušja tokrat bo pač v ospredju tekma,” pravi tudi Javornik, ki je tekme vajen spremljati na bučnih tribunah in se osredotočati tudi na ostalo dogajanje, tokrat pa je z zanimanjem zrl zgolj v veliko platno.

Navijaško vzdušje je bil za spremljanje tekme od blizu pripravljen zamenjati tudi Jože, ki je bil pred iztekom prve četrtine, ko je Slovenija vodila za osem točk, prav tako prepričan, da bomo Francoze danes premagali. “Ker je platno tako veliko, sem skoraj na igrišču. Pripravljen sem tudi na kakšno blokado,” se je posmejal. 

Takrat seveda še ni vedel, da bo prav blokada – a žal francoska – tista, ki bo v zadnji sekundi tekme razblinila slovenske sanje o olimpijskem finalu …

Zastava na trgu

Od dvorane se odpravimo še drugam po mestu, a terase lokalov bolj kot ne samevajo. V prvi polovici avgusta je v Novem mestu običajno tako, povedo domačini. Takrat je namreč na kolektivnem dopustu na tisoče zaposlenih iz tamkajšnjih Krke, Revoza in Adrie Mobila. Na osrednjem novomeškem trgu, ki je tradicionalen kraj za spremljanje velikih dogodkov, vendarle najdemo izobešeno veliko slovensko zastavo in polne mize. Med tistimi, ki so za nekaj časa “pobegnili” iz službe, je celo mestni župan.  

“Lokal na Glavnem trgu je najbližje moji pisarni, zato sem se odločil, da to pomembno tekmo spremljam tukaj. Gre za težko in napeto tekmo, ostajam optimist. Nekoliko smo v zaostanku, vendar verjamem, da se bo to obrnilo,” nam je Gregor Macedoni pripovedoval na začetku drugega polčasa. Spremljal je tudi vse ostale tekme naših fantov: “Novo mesto ima tri glavne športe, ki imajo tradicijo, in eden od njih je košarka. Zelo ponosni smo na vse uspehe naših košarkarjev. Trenutno imamo v prvi ligi dva zelo močna kluba, imamo najelitnejšega evropskega košarkarja,” je spomnil na večkratnega državnega prvaka Krko in na Trote trikratnega evropskega klubska prvaka ter reprezentančnega kapetana Matjaža Smodiša.  

V kotu terase je sedel Igor, ki je tja prišel, ker stanuje v bližini: “Ne damo se, ne damo,” je ponavljal, ko so naši (vse uspešneje) lovili zaostanek za Francozi. Za sosednjo mizo je bil Bernard v popolni navijaški opravi – majica, šal, zastava. “Sicer sem danes v službi, ampak sem si vzel dve uri izhoda, da grem gledat tekmo,” pripoveduje zvesti navijač slovenskih ekipnih športnikov. “No, pa tudi individualnih, seveda! Vedno gremo tja, kjer se da za koga navijati,” pojasnjuje, nato pa že vpije: “Bo, bo!” Kaj bo, finale ali medalja? “Že danes bo,” odgovarja, medtem ko že nervozno skače s stola.

Belgijsko hokejsko zlato, slovenske solze

Vse bolj na trnih so bili tudi ostali zbrani navijači, ki so pritegnili tudi pozornosti treh mimoidočih. Ti so prišli v angleščini povprašat, kaj se dogaja na igrišču. Izkazalo se je, da gre za družino iz Belgije, ki potuje proti glamping resortu ob reki Kolpi. V Slovenijo so prispeli pred tremi dnevi, nekaj časa so preživeli v Ljubljani, v Novem mestu pa so se ustavili na kosilu med potjo proti končnemu cilju. “Veseli smo. Ravno pred pol ure smo osvojili zlato olimpijsko medaljo v hokeju na travi, enako zdaj želim tudi vam,” nam pomaha Rik de Baere, ko Slovenija v zadnjih minutah tekme skuša nadoknaditi zaostanek.  

Kljub Rikovim dobrim željam se Slovenija iz Tokia ne bo vrnila z zlato košarkarsko medaljo. 33 sekund pred koncem so sicer s trojko zaostanek zmanjšali na zgolj točko, žal pa je blokada Nicolasa Batuma na koncu razblinila slovenske sanje, da bi se na parketu znašli iz oči v oči v velikimi Američani v boju za olimpijsko zmago.  

Za ogled vsebine z družbenih omrežij omogoči piškotke družbenih omrežij. Omogoči piškotke

Slovenski slab dan in francoski kanček sreče

Iz prve vrste sta boj od začetka do konca spremljala tudi Stane in Rok s prijatelji. “Do čisto zadnje sekunde je bilo napeto. Vsa čast igralcem, igrali so po svojih najboljših močeh. Kapo dol, res. Škoda sicer, da niso prišli v finale, ampak že taka olimpijska uvrstitev, sploh pa boj za medaljo je nekaj neverjetnega,” je Stane razočaran, a ponosen. “Pri Francozih so sami NBA-igralci, ki vodijo ekipe in so tam med najboljšimi na parketu. Mi imamo samo dva, pa smo vseeno odigrali fenomenalno tekmo,” opozori.

“Mi smo imeli slab dan, Francozi pa kanček sreče,” Rok povzame v enem stavku in izpostavi predvsem manjši delež zadetih metov glede na prejšnje tekme slovenske reprezentance.  

“Res škoda za ta zadnji koš, ampak upam, da se Klemen Prepelič ne obremenjuje preveč. Če ne bi dal on tiste zadnje trojke, ne bi prišli niti blizu teh upov na zmago. On nas je vrnil v igro,” še doda Stane, ki je sicer prepričan, da bi v finalu premagali tudi Američane, saj bi imeli po zmagi nad Francijo toliko samozavesti, da nam nihče ne bi mogel do živega.

Po kratki analizi današnje tekme pa sta prijatelja z mislimi že pri obračunu za bronasto medaljo. “Še raje bi v soboto sicer vstali ob štirih zjutraj, ko bo na sporedu finale, ampak tako se bomo še enkrat pač zbrali ob enih popoldne. Američani bodo prvaki, mi bomo pa tretji,” niti pomislita ne na poraz.

Nazdravljanje v soboto

Mize se počasi praznijo in končno ima tudi šef Primož nekaj minut, da si odahne. Vmes je utegnil le za nekaj minut pogledati na zaslon, čeprav je zagret navijač: “Navijam za vse, kar je Slovenija. Politika nas razdvaja, šport pa združuje.” Sicer bi se kaj lahko zgodilo, da ne bi imel niti teh nekaj minut, saj bi bilo dela še več: “Imeli smo pripravljeno platno in zvočnike, potrjene rezervacije več kot stotih ljudi. Ustavili bi se še številni mimoidoči, zunaj bi se tako zbralo vsaj 200 ljudi. Ampak na žalost nam jo je zagodlo vreme,” skomigne z rameni in pokaže v nebo, ki je na jugovzhodu Slovenije dežne kaplje nehalo spuščati šele proti koncu tekme. 

“Pili bi vsaj še dve uri, če bi danes zmagali. No, bomo pač nazdravili v soboto,” se posmeji, ko domov – ali nazaj v službo – pospremi še zadnje navijače.  

Z navijači med infarktnim polfinalom v mestu, kjer so se kalili Dragić, Murić in Dimec
Source:
Source 1

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here